Kako lahko nafta iz Perzijskega zaliva obide ohromljeno Hormuško ožino

Posel Jan Artiček 8. marca, 2026 14.23
featured image

Največ pošiljk nafte iz Perzijskega zaliva lahko mimo Hormuške ožine preusmeri Savdska Arabija, ki ima naftovod do Rdečega morja.

8. marca, 2026 14.23

Spopadi na Bližnjem vzhodu ustavljajo tamkajšnjo proizvodnjo nafte in plina ter preprečujejo njun izvoz skozi ključno Hormuško ožino. Nekatere proizvajalke v regiji imajo sicer na voljo tudi druge možnosti, da nafto spravijo do mednarodnih trgov, a te ne morejo v celoti nadomestiti edine pomorske poti za energente iz Perzijskega zaliva.

Skozi Hormuško ožino, ki meji na Iran na eni strani in Oman na drugi, se steka petina vse globalno proizvedene nafte in skoraj petina utekočinjenega plina (LNG). S tem je pot, ki na najožji točki meri manj kot 40 kilometrov, daleč najpomembnejša izvozna pot za nafto, ki jo v Perzijskem zalivu črpajo Savdska Arabija, Irak, Združeni arabski emirati (ZAE), Iran, Katar in (v zelo majhnih količinah) Bahrajn.

Po podatkih Mednarodne agencije za energijo (IEA) je lani skozi ožino potovalo slabih 15 milijonov sodov surove nafte na dan, kar je bila približno tretjina svetovne trgovine s to surovino. Skupaj s skoraj pet milijoni sodov naftnih derivatov je skupni promet znašal okrog 20 milijonov sodov nafte in derivatov na dan.

Po izraelsko-ameriških napadih na Iran in iranskem odzivu, ki je vključeval napade z droni na zalivsko energetsko infrastrukturo in grožnje z napadi na ladje v ožini, je promet skozi to ozko grlo svetovnega gospodarstva praktično zastal.

Tri države v regiji imajo vzpostavljene naftovode, ki lahko prenašajo nafto mimo Hormuške ožine, in sicer Savdska Arabija, Združeni arabski emirati in Iran. Toda le naftovoda prvih dveh držav sta trenutno operativna.

Savdska Arabija

Največja alternativna pot za zalivsko nafto je savdski naftovod East-West Crude Pipeline (ali Petroline), ki povezuje savdsko obalo Perzijskega zaliva z mestom Janbu ob Rdečem morju. Naftovod je bil zasnovan z zmogljivostjo petih milijonov sodov nafte na dan, a je savdsko državno naftno podjetje Saudi Aramco lani sporočilo, da so zmogljivost povečali na sedem milijonov sodov na dan. To je več od 6,23 milijona sodov nafte in derivatov, ki jih je največja proizvajalka v regiji lani izvozila.

Toda po oceni IEA je v začetku leta skozi cevi teklo le okrog dva milijona sodov nafte na dan. Kot dodajajo pri analitični družbi za energetske trge Vortexa, je iz Janbuja ob koncu februarja odšlo le za okrog 1,4 milijona sodov na dan, čeprav se zmogljivost izvoznega terminala ocenjuje na tri milijone sodov. Dober milijon sodov na dan naftovod dostavi trem rafinerijam v mestu.

“Realno gledano ta alternativa služi le kupcem v Evropi in Severni Ameriki prek Sueškega prekopa ali naftovoda Sumed,” je v poročilu zapisal višji analitik za naftne trge pri Vortexi Rohit Rathod.

Večina nafte iz Perzijskega zaliva medtem roma v Azijo (skoraj polovica samo na Kitajsko in v Indijo), kjer imajo kupci raje težjo arabsko surovo nafto, namesto lažje nafte, ki večinoma prispe v Janbu. Toda po pisanju Vortexe lahko naftovod prenaša tudi težjo nafto. Čeprav izvoz v Azijo iz Janbuja ostaja stabilen pri relativno nizkih 100 tisoč sodih na dan, je ovira za povečanje te izvozne poti tudi grožnja jemenskih hutijevcev, ki napovedujejo ponovne napade na trgovske ladje v ožini Bab El Mandeb.

Vzporedno z naftovodom teče tudi plinovod za kondenzate iz zemeljskega plina (natural gas liquids – NGL) z zmogljivostjo 300 tisoč sodov na dan.

Združeni arabski emirati

Združeni arabski emirati imajo vzpostavljen 400 kilometrov dolg naftovod Abu Dhabi Crude Oil Pipeline, ki nafto prenaša od kopenskega nahajališča Habshan do pristanišča Fudžaira tik za Hormuško ožino. Naftovod lahko prenaša do 1,8 milijona sodov nafte na dan. ZAE prek te poti izvozi približno 1,1 milijona sodov na dan, po podatkih za lani in prve mesece letos, kar pomeni, da je prostora še za 700 tisoč dodatnih sodov na dan v primeru zaprtja ožine.

Skupno je lani država izvozila za dva milijona sodov surove nafte na dan, skupaj z derivati 3,2 milijona sodov, po podatkih IEA.

Vortexa opozarja, da sta tako naftovod kot pristanišče Fudžaire zaradi bližine Iranu in Hormuški ožini v prvem tednu spopadov bila napadena z droni. Analitična družba je opazovala tanker, ki je le delno naložil nafto, preden je zapustil pristanišče zaradi napadov na skladišče. Če bi napadi ustavili operacije, Fudžaira ne bi bila več legitimna alternativa, piše Rathod.

Iran

Tretjo alternativno pot ima na voljo Iran, in sicer gre za leta 2021 zgrajen naftovod do pristanišča Jask, ki se nahaja jugovzhodno od Hormuške ožine, v Omanskem zalivu. Naftovod naj bi prenašal okrog 300 tisoč sodov nafte na dan iz iranske glavne proizvodne regije v provinci Bušer. Načrtovana zmogljivost naj bi bila milijon sodov na dan, a po navedbah Vortexe ni za zdaj nobenih potrditev, da bi bila ta zmogljivost že dosežena. “Alternative v Iranu še niso pripravljene,” je dejal Rathod.

Namen naftovoda je bil zmanjšanje odvisnosti od iranskega glavnega izvoznega terminala za nafto na otoku Hark v Perzijskem zalivu. Toda ob začetku konflikta je bil pretok nafte v Jasku sporadičen, kar namiguje, da naftovod ni v polni zmogljivosti, navaja Vortexa. IEA pa piše, da sta naftovod in pristanišče “efektivno neoperativna,” saj da iz pristanišča ne odhajajo tankerji z nafto.

Delavec v savdski rafineriji v mestu Janbu
Savdska Arabija lahko svojo proizvodnjo izvozi tudi iz pristanišča Janbu ob Rdečem morju (Foto: PROFIMEDIA)

Cene rastejo

Pri Vortexi pričakujejo, da se bodo naftni tokovi preusmerili in da se bo izvoz iz Janbuja in Fudžaire povečal. Vprašanje pa je, koliko se bodo zvišale cene ladijskega prevoza, če bi zaradi grožnje v Jemnu morali tankerji na poti iz Janbuja v Azijo iti skozi Sueški prekop in popolnoma obkrožiti Afriko.

IEA medtem opozarja, da bi zaradi omejenih alternativ vsaka motnja v pretoku imela ogromne posledice za svetovne naftne trge. “Znaten skok cen nafte bi bil neizogiben, če bi se motnje podaljšale, pa bi hitro prišlo do fizičnega pomanjkanja,” so zapisali.

Do rasti cen je v tednu dni od začetka spopadov že prišlo. Cena surove nafte brent je višja za več kot četrtino, v petek je bilo za sod treba odšteti skoraj 93 dolarjev. Ob nadaljnjem efektivnem zaprtju Hormuške ožine naftni trgovci pričakujejo rast nad 100 dolarjev, katarski minister za energijo Saad Al Kaabi pa je napovedal celo možnost rasti do 150 dolarjev na sod, kar bi bil nov rekord.